Junij je moj najljubši mesec. Pa bi bil, tudi če ne bi imela ravno v tem mesecu rojstnega dneva. Junij vedno prinese kaj dobrega, kaksna presenecenja, lepo vreme.. Letos pač ni lepega vremena, je pa zato še vedno polno presenečenj. Lani sem bila junija na koncertu Jinx in tako se mi je izpolnila velika želja. Letos sem pričakovala, da se bo želja izpolnila z Lennyjem Kravitzom v glavni vlogi, a nama pač ni bilo usojeno. Sem pa zato dobila veliko veliko več! Ko sem ugotovila, da Lennyja ne bo, sem bila kar pretresena. A ne za dolgo. Že isti dan sem na avtobusni postaji videla oglas za koncert Gilberta Gila. Ja! Vse v meni je poskočilo. Nasmeh na ustih. Hitro bitje srca. Ja, jaz in Gilberto Gil go waaaaaay back. Pa ni to samo navdušenje nad Brazlijo in Riom na splošno, ne navdušenje nad Brazilci in njihovo lepo portugalščino.. No ja, priznati pa moram, da se je vse skupaj začelo tako. Ko sem bila mlajša, sem večkrat gledala telenovele. Ja, pač, se zgodi. Ne moreš pomagat, samo obsediš pred ekranom. Pa se je nekoč zgodilo, da je bila na televiziji brazilska telenovela. Ah, ta njihov jezik. S portugalščino je tako, v mislih imam seveda brazilsko portugalščino, ki mi je neprimerno bolj všeč od 'navadne' portugalšine (pri Brazilcih dobiš skoraj občutek, kot da pojejo, tako poletn in sproščen jezik), da ti ta jezik priraste k srcu, če mu le daš priložnost. Moji začetki gledanja te telenovele so bili takšni, da se se na začetku samo smejala temu jeziku. No ja, to se je seveda spremenilo. Prav privalči me in ni vrag, da se ga še letos ne grem učit. Pa seveda to ni bistvo. Bistvo je, da sem nekega dne na televiziji ujela brazilsko telenovelo, ki se je dogajala v samem Riu. Ah, seveda sem obsedela pred televizorjem. Pomagalo je tudi, da je bil glavni igralec tako presneto šarmanten. In tukaj sem prvič naletela na Gilberta Gila. Pesmi v nadaljevanki so se ves čas ponavljale in so mi bile tako všeč, da sem jih nekako našla na internetu. Hm, ja, in smo spet pri tem, kaj vse jaz ne izbrskam na internetu. Pa ni pomembno. Pomembno je, da je zaradi te nadaljevanke ena mojih najljubših pesmi ever postala Aquele abraco. Znam jo na pamet, pa se mi v bisvtu niti ne sanja, o čem točno govori. Ah, ta ritem. In ta jezik. Lahko bi ga poslušala cele dneve, pa se ne bi naveličala. No, pa je bil zaenkrat dovolj samo en večer. Nepozaben večer. Pesmi, ki te ponesejo direktno v Brazilijo, na plaže, med sproščene Brazilce. Najbrž ga ni lepšega občutka. Koncert je bil mega. Gilberta sem si predstavljala drugačnega. Ko je prišel na oder, se mi je zdel kot preplašen starček. V svoji polomljeni angleščini, s svojim mehkim tihim glaskom nam je skušal razložiti pesmi, zraven pa se sramežljivo smejal kot kakšen 12-letnik. A se je kmalu sprostil. Gilberto je car! Z nogami miga hitreje kot bom jaz kdajkoli, pa če se grem zdaj učit korake. Obvlada interakcijo s publiko. Pa če ne poznaš nobenega njegovega komada, se da na njegove koncertu neznansko uživat, brez miganja bokov praktično ne gre, to dela njegova glasba. Bend je bil kul, sicer mi je kitarist deloval, kot da bi prej igral v Faraonih, prav isti kot en izmed njih (hm, ja kako vem'zadnjič sm gledla zgodovino melodij morja in sonca hehe pa so jih kazal), je pa zato njegov sin noro simpatičn. Ampak oba zgledata majhna. Naj povem še to, da sem imela izjemen pogled na oder, bila sem v drugi vrsti! Najprej sem stala za ogromnim človekom, res, pismo, prav moška različica čigoje!Nč nisem vidla! Sem se spomaknila naprej, pa je ob meni kar naenkrat stal en Brazilc. In to kakšen! Kot mlajši in veliko lepši brat Baracka Obame! Lepo temen, oblečen pa v belo srajco in kravato. Wow! Pa žal nisem mogla obstat ob njem, me je druga vrsta preveč klicala! Nad Brazilci sem pa itak navdušena. Bilo jih je malo morje in vsak trenutek so izkorist, da so se Gilbertu kaj zadrli. Mi pa niti pojma imeli kaj! Zabavno! Gilberto, kdaj prideš spet?