frueeeee#6

Junij je moj najljubši mesec. Pa bi bil, tudi če ne bi imela ravno v tem mesecu rojstnega dneva. Junij vedno prinese kaj dobrega, kaksna presenecenja, lepo vreme.. Letos pač ni lepega vremena, je pa zato še vedno polno presenečenj. Lani sem bila junija na koncertu Jinx in tako se mi je izpolnila velika želja. Letos sem pričakovala, da se bo želja izpolnila z Lennyjem Kravitzom v glavni vlogi, a nama pač ni bilo usojeno. Sem pa zato dobila veliko veliko več! Ko sem ugotovila, da Lennyja ne bo, sem bila kar pretresena. A ne za dolgo. Že isti dan sem na avtobusni postaji videla oglas za koncert Gilberta Gila. Ja! Vse v meni je poskočilo. Nasmeh na ustih. Hitro bitje srca. Ja, jaz in Gilberto Gil go waaaaaay back. Pa ni to samo navdušenje nad Brazlijo in Riom na splošno, ne navdušenje nad Brazilci in njihovo lepo portugalščino.. No ja, priznati pa moram, da se je vse skupaj začelo tako. Ko sem bila mlajša, sem večkrat gledala telenovele. Ja, pač, se zgodi. Ne moreš pomagat, samo obsediš pred ekranom. Pa se je nekoč zgodilo, da je bila na televiziji brazilska telenovela. Ah, ta njihov jezik. S portugalščino je tako, v mislih imam seveda brazilsko portugalščino, ki mi je neprimerno bolj všeč od 'navadne' portugalšine (pri Brazilcih dobiš skoraj občutek, kot da pojejo, tako poletn in sproščen jezik), da ti ta jezik priraste k srcu, če mu le daš priložnost. Moji začetki gledanja te telenovele so bili takšni, da se se na začetku samo smejala temu jeziku. No ja, to se je seveda spremenilo. Prav privalči me in ni vrag, da se ga še letos ne grem učit. Pa seveda to ni bistvo. Bistvo je, da sem nekega dne na televiziji ujela brazilsko telenovelo, ki se je dogajala v samem Riu. Ah, seveda sem obsedela pred televizorjem. Pomagalo je tudi, da je bil glavni igralec tako presneto šarmanten. In tukaj sem prvič naletela na Gilberta Gila. Pesmi v nadaljevanki so se ves čas ponavljale in so mi bile tako všeč, da sem jih nekako našla na internetu. Hm, ja, in smo spet pri tem, kaj vse jaz ne izbrskam na internetu. Pa ni pomembno. Pomembno je, da je zaradi te nadaljevanke ena mojih najljubših pesmi ever postala Aquele abraco. Znam jo na pamet, pa se mi v bisvtu niti ne sanja, o čem točno govori. Ah, ta ritem. In ta jezik. Lahko bi ga poslušala cele dneve, pa se ne bi naveličala. No, pa je bil zaenkrat dovolj samo en večer. Nepozaben večer. Pesmi, ki te ponesejo direktno v Brazilijo, na plaže, med sproščene Brazilce. Najbrž ga ni lepšega občutka. Koncert je bil mega. Gilberta sem si predstavljala drugačnega. Ko je prišel na oder, se mi je zdel kot preplašen starček. V svoji polomljeni angleščini, s svojim mehkim tihim glaskom nam je skušal razložiti pesmi, zraven pa se sramežljivo smejal kot kakšen 12-letnik. A se je kmalu sprostil. Gilberto je car! Z nogami miga hitreje kot bom jaz kdajkoli, pa če se grem zdaj učit korake. Obvlada interakcijo s publiko. Pa če ne poznaš nobenega njegovega komada, se da na njegove koncertu neznansko uživat, brez miganja bokov praktično ne gre, to dela njegova glasba. Bend je bil kul, sicer mi je kitarist deloval, kot da bi prej igral v Faraonih, prav isti kot en izmed njih (hm, ja kako vem'zadnjič sm gledla zgodovino melodij morja in sonca hehe pa so jih kazal), je pa zato njegov sin noro simpatičn. Ampak oba zgledata majhna. Naj povem še to, da sem imela izjemen pogled na oder, bila sem v drugi vrsti! Najprej sem stala za ogromnim človekom, res, pismo, prav moška različica čigoje!Nč nisem vidla! Sem se spomaknila naprej, pa je ob meni kar naenkrat stal en Brazilc. In to kakšen! Kot mlajši in veliko lepši brat Baracka Obame! Lepo temen, oblečen pa v belo srajco in kravato. Wow! Pa žal nisem mogla obstat ob njem, me je druga vrsta preveč klicala! Nad Brazilci sem pa itak navdušena. Bilo jih je malo morje in vsak trenutek so izkorist, da so se Gilbertu kaj zadrli. Mi pa niti pojma imeli kaj! Zabavno! Gilberto, kdaj prideš spet?

Sem pač tak tip človeka, da v vsaki bolj čudni stvari vidim zaroto. Od hoje po luni pa do prašičje gripe.. pač težko me je prepričat, sploh če gre za tako banalne stvari, ki res potrebujejo nekaj dokazov. Ne vem, mogoče je to le zdrav kmečki razum, mogoče pač zmožnost zdravega razmišljanja, mogoče ščepec kritičnosti do vsakega brez dokazov podkrepljenega mnenja. No ja, mogoče sem samo človek, ki lažje razvije teorijo zarote kot pa da bi na vrat na nos verjel vsakemu, ki ima pet minut časa. Najbolj hecno je, da najprej začnem kritično razmišljat o stvareh, o katerih čujem samo lepe in oh in sploh mega super duper stvari. Ker to je pač mal verjetno. Kako ne obstaja noben, ki bi kaj proti rekel. Ne gre. In ker že nekaj let poslušam o herbalife, sem pač malo pogooglala. Težko je pač verjeti, da je stvar, s katero ljudje izgubljajo po dvajset kil na mesec, zdrava. In ne, noben me ne bo prepričal. Stric google pa še tako lepo podkrepi mojo teorijo. Ah, ta stric google. Ko malo pobrskaš po netu, kmalu ugotoviš, da je herbalife ena super stvar. Delaš si šejke, piješ čajčke, njami njami, pa še hujšaš zraven. Ko pa pobrskaš še globlje, kmalu odkriješ, da je herbalife še več kot super. Je ena zelo dobra tržna niša. Super zamišljena in super izvedena. Izmislil si jo je gospod Mark Hughes, ki pa je sicer zaradi uživanja svojih izdelkov že pri 44 letih umrl. Pa če to že na začetku ne razjasni vseh pojmov.. Se še počutite zdravo? Boste še uživali Herbalife? Kar dajte in umrli boste pri 44ih. Luštna reklama. Pa to še ni vse. Hughes si je izmislil super izdelek. Vse je tako lepo povezano, da kar boli. Herbalife je skupek vseh snovi, ki si jih sploh lahko zamisliš. Vse je notri. Od enostavnih hidratov, ki škodujejo sladkornim bolnikom do efedrina (ja, efedrina!), ki je bil še do lanskega leta v Herbalife. Vse skupaj da rezultat zasvojenosti. Kako torej deluje? Preprosto. Za mastne denarje si kupiš Herbalife. Uživaš, papaš, hujšaš (ker pozabljaš kaj vsa ta mešanica dela tvojim jetrom in ledvicam). Postaneš zasvojen. Kupuješ še več. Ne prenehaš. Herbalife služi. Postaneš njihov zastopnik. Ja, tako to deluje! Herbalife ima milijon in pol distributerjev v 65 državah! Misliš, da s tem, ko uživaš Herbalife, tudi služiš. Mine 10 let uživanja. Počutiš se super od vseh poživil, ko ti kar naenkrat začnejo odpovedovat jetra. Le kaj je bilo narobe. Pogooglaš in takoj opaziš, da nisi edini, ki ima zaradi Herbalife težave. Si eden tisočih po svetu, ki toži Herbalife. Zamisliš se in vprašaš: le kaj mi je bilo, da že na začetku nisem vprašal strica googla za nasvet. Takrat pa je že prepozno, saj si že enkaj časa vpet v mrežo Herbalife. Zarota? Ne bi rekla. Bo kar resnična stvar!

V življenju je vedno enako. Ali poskušaš in slediš svojim  sanjam ali pa samo puščaš, da gre življenje svojo pot, naj prinese, karkoli že prinese. Včasih je sorazmerno težko. Ne moreš kar na vrat na nos. Ali pa so okoliščine takšne, da ti preprečujejo. Je torej edina pot v življenju ta, da slediš svojim sanjam ne glede na ceno, ali pa je potrebno v zakup vzeti še ostale stvari. In kaj se zgodi, ce se nekje na pol poti zaveš, po tem ko si seveda v dosego cilja vložil ogromno sredstev, da mogoče nisi dovolj dober. Da si se precenil. Še vedno slediš svojim željam in ciljem ali odnehaš in svoje mesto prepustiš tistim, ki so dovolj dobri? Pomeni to, da si odnehal pred ciljem ali da si realno ocenil svoje zmožnosti? Je dosežen cilj še vedno zadovoljstvo, čeprav čutis, da ti pač nisi človek za to. Se ti zaradi tega podrejo sanje ali se pokažejo novi cilji? Mogoče pa na tej poti spoznaš samega sebe, dobiš še košček mozaika, ki predstavlja tebe.

Bilo je kot v sanjah. Pa vendar tako jasno kot ob najbolj resničnem dnevu. Deklica se je zbudila kot vsak dan. A ko je odšla skozi vrata, jo je zunaj čakala prav posebna cesta. Ravna, neskončna cesta.. Na levi strani ceste so bili ljudje, ki so predstavljali dekličino vsakodnevno družbo. Povprečni ljudje, brez kakršnegakoli zanimanja za prihodnost, brez dolgoročnih ciljev, brez sanj, samo s kratkoročno željo po uživanju. Ljudje, ki razmišljajo samo do naslednjega vikenda, brez jasne poti v življenju. Ljudje, ki si kupijo fotoaparat ne zato ker bi radi imeli spomine na potovanja, ampak ker bi radi slikali na žurih. Ljudje, ki si kupijo allstarke ne zato ker je to njihov stil, ker furajo alternativo, ampak ker zelene allstarke pašejo k njihovi zeleni majci. Ljudje, ki nimajo želja po potovanjih, ampak so najbolj zadovoljni z življenjem v domačem logu. Kar življenje prinese, pač prinese. Pa to ni tako slabo življenje. Če nimaš sanj, te tudi ne skrbi, da jih ne boš uresničil, kar pomeni, da pri sedemdesetih ne boš z žalostjo gledal nazaj. Deklica ima rada to družbo. V njej se počuti varno. A kaj ko se vedno počuti kot da ji nekaj manjka. Ali lahko človek zmeraj živi tako? Ali sploh obstajajo ljudje, ki še pri tridesetih raje žurajo kot da bi se zazrli vase in ugotovili, kaj zares želijo v življenju? Je to kratkoročno veselje ob žuranju res bolj zadovoljivo od veselja ob doseganju svojih sanj? Deklica je drugačna... Deklica sanja, sanja... Sanja cele dneve. Ker bi bila rada in si želi biti kot ljudje na desni strani ceste. Ljudje na desni vedo, kaj hočejo v življenju. Imajo cilje. In sanjajo... sanjajo o potovanjih, o drugih dosežkih, o osebni rasti, o sreči prijateljev... Ker so cilji težko dosegljivi, se včasih znajdejo v težkih situacijah, a ne obupujejo. Sanje so zmeraj pomembne. Da veš, kaj je resnično pomembno v življenju. Da veš, da boš zaradi tega res srečen umrl. Da veš, da življenje ni bilo zastonj. Najsrečnejši dan je, ko dosežeš svoje sanje. Tudi ko se jih samo na kratko dotakneš. Pa vendar je veliko lažje biti v skupini ljudi, ki se z ničemer ne obremenjuje. Zato deklica včasih naredi korak nazaj, ko bi morala veselo teči naprej. Le naprej, tja gre prava pot. Brez oziranja nazaj. Ko slediš svojim ciljem, moraš dati vse od sebe. Pa četudi to pomeni se oddaljiti od ljudi, ki te pri tem samo ovirajo. 

Še ena izmed tistih "Saj ni res, pa je" zgodbic oziroma tistih "Ko misliš, da si doživel že vse".. Posvečena je vsem puncam, tako tistim, ki že dolgo časa furate resno zvezo kot tistim, ki še čakate na "pravega". Pa naj vam tem ta zadnjim kar takoj zaupam: pravi moški ne obstaja, so samo moški. Brez vsega, nobenih presežkov in dodatkov. Moški, to je to, kar dobite. Paket. Jz sm zmotno mislila, da morš ta paket obdelat in ga spavit v red, a glej ga zlomka, tudi ko misliš, da ti je ratalo karkoli, da je moški končno začel mislit z glavo. Nope. Zmota. Velika zmota. Moški so pač drugačni. Nelogično razmišljanje. Uh, zdej sm se uštela. Razmišljanja je bolj malo. Pač nardijo tisto, kar mislijo, da je prav. Hm, sam kaj ko vedno vse nardijo narobe. In ko že mislim, zmotno, seveda, da bo malo drugače, da me bo presenetu s svojim razumevanjem in dojemanjem situacij, ah, utopija. Brez besed. Moške je treba pač sprejet takšne kot so. Noben pač nima pojma o ženskah. Noben ne ve, kako se obnašat. Pa vseeno še vedno upam..Pa sledi razočaranje..Pa še vedno upam. Pa točno vem, in to do potankosti, kako se bo kaj zgodilo in da bom spet razočarana. In potem si dovoli še na dan d it, potem ko mu dva tedna o tem govorim, pa ni pozitivnega odgovora, ko pa ga pokliče en prjatu, pa skoči. What the fuck? I feel so loved..ahaaaaaaa. Torej, za vse moje nerojene hčerke-fantje pač taki so. Neumni.